Sledite mi:
FB: / andrejsifrermusic
Nakup albuma:
nika.si/
To, da je prav ta pesem postala ena najbolj priljubljenih iz albuma HITI POČASI, je za vse vpletene in posebej zame, veliko presenečenje. Vsak, ki se ukvarja z izumljanjem česa novega ve, da včasih zaideš v slepo ulico iz katere ne vidiš rešitve. To je tako znana in opevana 'ustvarjalna blokada', ki je kriva, da nekje na listkih, diktafončkih in sedaj telefončkih, ležijo verzi ali ideje, ki nikoli niso našle svojega cilja. Prebliske avtorji beležimo in hranimo na različne načine, zato ni čudno, da se veliko odličnih poizkusov nikoli ne konča tam, kamor bi resnično spadali - v krasni novi pesem. Zgodi se, da besedam viža ne ugaja, lahko pa tudi melodijo 'žulijo' besede, ko jih tisti, ki jih ustvarja tišči v ritmično/harmonski okvir. Kako premagati blokado? Obstaja nekaj možnosti, vendar vsaka ne deluje pri vsakomur, zato si avtorji pomagamo na različne načine.
Ko sem maja leta 1990 v Nashvillu spoznal, da nimam napisanih dovolj pesmi za ploščo HITI POČASI, o teh načinih takrat nisem nič vedel. Moji mami Pavli je bila silno všeč koroška ljudska 'Bom splezal na češnjo', pa sem jo vključil v nabor komadov, 'Zagorski zvonovi' pa so lepa slovenska klasika. Pa še vedno ni bilo dovolj. V glavi sem brskal po slepih ulicah ustvarjanja in sem se domislil odpeva in verza pesmi, ki sem jo pel naši mali Evi, takrat stari blizu dve leti. Spomnil sem se kako se je smejala besedni zvezi 'teta luna prikima, se zasmeji' in ugotovil, da nikoli nisem znal zaključiti pesmi. Ta namreč nagovarja majhno deklico z besedami: 'Pa naj zaspi in naj skrije svoje trudne oči…da se malo srce umiri…pa naj sanja le o lepih stvareh, ko sonce zbudi jo, na ustih bo smeh'. In res, njena posteljica je bila postavljena v našem, 24 kvadratnih metrov majhnem, podstrešnem stanovanju ravno tam, kamor je jutranje sonce najprej posijalo in naša deklica se je vedno budila dobre volje, z nasmehom.
Kako naj vendar premaknem ta zid, ki se je predme postavil pred osmimi leti, pa sem se mu vedno umaknil. Poklical sem domov in glej ga zlomka, 'slučajno' se je oglasila, zdaj že devetletna Eva, ki mi je z navdušenjem pripovedovala, kako sta se z našim kužkom Champom zabavala v gozdu. Seveda se otrok ni mogel zavedati, kako se je v tem trenutku zrušil mogočna pregrada, ki mi je zablokiral celotna osemdeseta leta. Hrup padca zidu sem slišal le jaz, saj mi je beseda kar sama stekla na papir:
Vsaka zvezda na nebu zamiži…in ključen prelom… Evin kužek zalaja, se poslovi, v kraljestvo škratov, sanj in vil…'
Od tu naprej so se besede same postavljale:
'In že leti daleč proč od tega sveta, od tega kar ne razume in kar ne pozna, saj jo čaka svet drugačen od sanj, kako naj svarim jo, kaj rečem ji v bran?'
Zdaj govorim o drugi deklici, ne več o skoraj-dojenčici, zdaj gledam pred seboj dekle, ki bo zakorakala v puberteto in se začela oddaljevati od starševskega zavetja in poduka. Nevidna popkovina se bo natrgala in končno zavedno tudi prekinila, zato ji poizkušam dati še zadnje nasvete:
'Boj se ljudi, ki ne znajo jokati, ne gledajo v oči in ne znajo stisnit dlan.
'Boj se množic, ko mahajo s pestmi, šoferjev s klobuki, nabitih na volan.'
Slovenija se je odlepila od SFRJ in v ZDA so na TV predvajali strašljive posnetke iz Jugoslavije, kjer so jezne množice srbskega vožda klicale k obračunu z 'deželo'. Oba najina otroka (Eva in Martin) sta do takrat že vedela, kako pomembno je, da gledaš ljudi v oči ko se pogovarjaš ali rokuješ z njimi, saj je bila naša hiša ves čas polna ljudi. Če sta bila sama doma in so gostje čakali koga od naju z Mari, sta jih znala postreči in se pogovarjati z njimi.
Pesem je stekla in bila do večera gotova, zamašek je odletel na smetišče ustvarjalnih blokad, viža pa je bila zrela za priredbo. Joey Miskulin, ki jo je zaranžiral in tako čutno odigral uvod je imel v tistem času s svojo Patricio dva sinova, Johna in Michaela in veličastno štiri leta staro Katie. Med nama se je spletla kozmična naveza in ker sem v času priprave na studio živel pri njih, je bila tudi prvi obrazek, ki sem ga zjutraj, včasih precej prezgodaj, zagledal. A njej, Katie je bilo že v naprej vse odpuščeno.
'Are you lonesome when I'm not here Andrej?' (Si osamljen, ko nisem s teboj Andrej?) je bila njena zgodnja mantra, ko sem še ves zaliman gledal malo deklico, ki me z nasmehom in s skrbjo obenem plaho nagovarja.
Katie Miskulin je tudi glavna igralka v video predstavitvi pesmi USPAVANKA ZA EVO, ki jo prvič predstavljam po 30tih letih. Teh video trakov, ki jih je posnel Samo Podobnik nisem nikoli uporabili, saj se je takrat analogni sistem obrnil v digitalnega in težave so se kar kopičile.
Evina uspavanka je doživela tudi angleško obdelavo, z izjemnim prevodom Bonnie Hill in petnajst let kasneje v izvedbi Jem Cooke. Slovenska inačica pa ima nekaj milijonov klikov na You Tubu, čeprav nikjer ni prilepljen pravi video.
Kot kaže zdaj, ima pesem 'USPAVANKA ZA EVO' pred seboj še kar nekaj življenj.